Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in psihologija množic

27. januar je leta 2005 generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) razglasila za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Ti dogodki in grozote 2. svetovne vojne so vsemu človeštvu v opozorilo in sramoto, ki bi jo najraje izbrisali iz zgodovine in naše (kolektivne) zavesti. Pri tem ne želim s prstom kazati na posamezne narode, saj se je le 50 let pozneje zgodovina holokavsta ponovila ob genocidu na tleh naše bivše Jugoslavije.

Včasih otrpnem-o že ob grozljivih zgodbah, česa vse je sposoben en sam človek! Kakšnega mučenja in trpinčenja-psihičnega in fizičnega sočloveka. Težko je verjeti, a v prvi vrsti je ravno ta človek, povzročitelj, sam nekoč, še kot otrok v razvojni fazi, najbrž bil žrtev hudega trpinčenja različnih oblik.

A posameznika človeštvo še lahko ustavi! Saj imamo razvit družbeni sistem. Kaj pa ko »ponori« narod, človeštvo? Kdo jih/nas bo ustavil takrat?

Kolegi sociologi in psihologi vedo, da je psihologija množic kompleksen pojav in mnogo več kot le seštevek posameznikov v njej! In ta množica zato, da se je »poenotila« v »razmišljanju« ni potrebovala mnogo več od karizmatičnih voditeljev, kakršnih so bili med 2. svetovno vojno in genocidom, ki jih raje ne bom imenovala. Pravzaprav so oni razmišljali in množici »oprali možgane«, ta pa je njihove nazore ponotranjila do te mere, da sploh ni več vedela, da je kdaj imela kakšne drugačne, svoje. Vedno se sicer najdejo takšni, ki razmišljajo »s svojo glavo« in so toliko v stiku z lastno vestjo, da natanko vedo, kaj je moralno prav in kaj ne. A so »tisti drugi« tako glasni in prepričljivi, ter v večini, da začnejo dvomiti v svoj »prav,« ali pa morajo svoje mišljenje obdržati zase, da niso mukotrpno kaznovani s strani režima.

Da smo ljudje še kako »krvavi pod kožo,« kažeta ravno zgornja primera iz zgodovine, kjer se ni ustavilo samo pri enostranskem razmišljanju nekih voditeljev, pač pa je skupinsko »zavrela kri« množici in celemu narodu! A če bi razčlenjevali razvoj posameznikov, ki so bili vodilni in dajali ukaze za izvršitev mučenja in trpinčenja, bi nas razvojna psihologija najbrž pripeljala do krutosti, ki so jih sami preživljali ob milo rečeno »Špartanski vzgoji« svojih staršev. In ko se skupaj na istem kraju, ob istem času najde več posameznikov, v katerih je leta in leta spala ta speča zver imenovana agresija, drug drugega »bodrijo« k, vse kaj drugega kot pogumnim, dejanjem nasilja.

Veliko so od takrat naredile posamezne generacije in človeštvo je napredovalo pri »delu na sebi« do te mere, da vemo, da več nezavednih spominov in vzorcev, kot bomo »privlekli na plano,« oziroma ozavestili, več bomo imeli »razpoložljivega materiala« za delo na sebi. Kar pa nezavedno ponavljamo, pa nas sili le k telesnem izražanju (npr. agresije) preko različnih kanalov, ne pa tudi k spreminjanju vzorcev vedenja. Kajti, da bi nekaj napačnega ali škodljivega lahko spremenili, se najprej moramo zavedati, da je del nas!

Če se ob zaključku vrnem k holokavstu (in genocidu) bom rekla le to, da močno upam in si želim, da do naslednje tovrstne epizode, ki so lahko v sramoto celemu človeštvu kot civilizirani družbi, ne bi prišlo ne le čez 50, 500 ali 5.000 let, pač pa da smo od podobnih krutih pomorov še svetlobna leta daleč! (Da jih ne bi bilo več, pa je najbrž le pobožna in nekoliko naivna želja mirovnikov.)

Za Društvo Sinergija:

mag. Klementina Sambolič, predsednica