Obiskali smo Sarajevo in Bosno

V preteklosti sem mnogo več potovala in raziskovala tuje kulture, kot sedaj. »Denar je sveta vladar,« ali kako že pravijo? Norveška, Nizozemska, Anglija (London), Turčija, Poljska, Nemčija, Italija,…samo recite! Moj rekord je bil, ko sem v roku pol leta obiskala Oslo, London, ter Antalijo. Večinoma so moja potovanja bila povezana z željo po raziskovanju države in njenega kulturnega bogastva, zgodovine, pa tudi sveta kulture in umetnosti. Zato sem toliko bolj »z veliko žlico« zajemala vse, kar mi je ponujala Bosanska prestolnica-Sarajevo, ter vsi kraji na poti in ob vračanju domov (Jajce).

Neskončno sem hvaležna »višji sili« kadar me »po naključju« nekdo dregne in reče: »A gremo?« ali pa: »Mi gremo, a greš z nami?« Kot je bilo tudi v stilu te strokovne ekskurzije, kamor me je povabila nevladna slovenska organizacija (društvo), v kateri je zaposlena prijateljica. Če smo se vmes lahko še pogovorili in izmenjali načrte za prihodnost, toliko bolje! Moj predpotovalni moto:« Nikoli od potovanja ne pričakuj preveč (da ne boš razočaran) in nikoli slabo (da se ti ne bo res zgodilo), mi omogoča, da potujem v mislih lahkotno, a ponižno in s spoštovanjem do kulture, običajev in navad naroda na čigar zemljo stopam. Nisem ena tistih, ki bi prispela v tujino, se usedla v prvo gostilno (kot je to v navadi mnogim) in preždela tam ure in ure, doma pa bi se pohvalila kje vse sem že bila. Prav tako zelo redko nergam in se pritožujem nad hrano, čeprav imam »specifičen okus,« saj sem vegetarijanka. No, v Bosni, natančneje Sarajevu bi se vsekakor lahko, saj se mi ob dišavah po »čevapih,« niso pocedile sline, ampak sem ta čas, ko jih je skupina z veseljem okušala, raje odšla raziskovati Baščaršijo. Ker sem zelo senzibilna in duhovno dovzetna oseba, so občutki posamezne točke na kateri sem se nahajala, kar butnili vame! Tako sem kljub revščini, ki še vedno prežema mesto in prebivalce, začutila zelo lepe energije, kljub izjemnemu mestnemu vrvežu in gostosti turistov in prebivalcev, pa sem z lahkoto naletela na bolj osamljene kotičke, kjer sem začutila veliko duševnega miru. To se je najprej zgodilo, ko sem prišla do Mestne knjižnice (na sliki), ter kasneje tudi do in v Džamijo (na sliki).

Da je tam našla svoj duševni mir, mi je potrdila tudi moja sopotnica. Da je mesto Sarajevo multikulturno, mi ni potrebno posebej poudarjati. Kar me je fasciniralo je, da se je v njem našel prostor tako za Džamijo, kot tudi katoliško in pravoslavno cerkev; torej je mesto stičišče treh religij: muslimanske, krščanske in pravoslavne. In tudi tako se da živeti in preživeti! Po obisku Sarajeva (mimogrede je bil to že drugi dan, v prvem smo si ogledali bolj energetske točke, kakršne so rovi slavnih piramid in pa Krogle), smo se z avtobusom odpeljali še do stadiona, kjer so l. 1984 bile prirejene zimske Olimpijske igre, čez hrib pa se je raztezal opomin vsem žrtvam vojne, ob pogledu na katerega sem bila pretresena in si nisem opomogla vse do naslednjega dne. Točka manjšega sončnega žarka je bila, ko sva z vodičko odkrili tudi čisto »na sveže« postavljen drevored Ivana Cankarja (na sliki); nato pa smo se peljali mimo blokov, ki so bili zgrajeni kot nekakšna olimpijska vas, a so z njihovih fasad še vedno dobesedno pod vtisom krogel in granat. Moj dan je bil pokvarjen. Prizori, kakršne vidiš samo v Ameriških fantazijskih vojnih filmih so mi še vedno poplesavali pred očmi in mi branili, da bi našla duševni mir. In priznam, še sedaj zelo težko diham ob slikovitih spominih na to popoldne.

»K sebi« sem prišla šele naslednji dan, ko sem prejela hrano za mojo pisateljsko dušo ob ogledu hiše Nobelovega nagrajenca za književnost (Iva Andrića), kjer sem v hiši naredila fotografije fotografij mojega vzornika, ter vitrine z njegovimi deli. Od navdušenja pa še vseh možnih notranjih in zunanjih zidov hiše. Seveda lokalnemu vodiču nisem pozabila omeniti, da tudi sama pišem in mu "pomoliti" ene od svojih knjig. 

Če brez »Jugo nostalgije« zaključim, je ta pot zame bila nekaj posebnega iz več razlogov; ker sem se spoznala s simpatičnimi in nadvse gostoljubnimi člani druge organizacije; ker sem prvič bila v Bosni z raziskovalnim duhom in ker sem na poti prejela tako močno »dozo« energetskega , kot čustvenega naboja, da bom še nekaj dni potrebovala, da »pridem k sebi« oz. predelam vsa občutja. Ne rečem pa, da se nikoli več ne bi vrnila (ravno nasprotno!) in ne dam roke v ogenj, da bo kot zapuščina mojega obiska Sarajeva in okolice, nastal samo ta članek.

mag. Klementina Sambolič