Ko zmanjka v državni malhi, nastopi solidarnost

Ko gre za dobrodelnost, v meni še vedno močno odmevajo zadnji oktobrski dogodki, kako

smo se slovenci močno empatično in družbeno solidarno odzvali, ko je šlo za zgodbi dečkov Krisa in Gala. Skoraj ga ni bilo slovenca ali medija, ki se tako ali drugače ne bi angažiral zanju.

Sama sem v preteklosti bila dokaj skeptična glede fotografij, ki so jih delili svojci na raznih spletnih platformah, saj si na spletu lahko praktično kdorkoli za kakršnokoli fotografijo. In spletnih zlorab je za celo morje! A sem hitro ugotovila, da je npr. Krisova zgodba drugačna, resnična, srceparajoča še posebej ob pogledu na malega pogumnega nadebudneža v boju z njegovo boleznijo, ter njegove starše, ki so ne glede na družinsko situacijo ostali optimistični, vedri, skratka pozitivni!

Ob vsem tem sta me presenetili dve stvari; odziv slovencev, ki smo vedno veljali za nekoliko zaprt narod, a se kot kaže z našo kozmopolitanskostjo tudi to spreminja, ter neverjetno visoka "cifra" enega odmerka zdravila, ki ga deček mora prejeti v tujini.

V kakršnokoli polemiziranje se v zvezi s ceno enega odmerka tovrstnega zdravila spustim, že bi se mi odprlo toliko vprašanj, da mi svetovni zdravstveni lobiji ne bi mogli dati zadovoljivega odgovora, zato se raje ne bom. Kot tudi ne bom odpirala vprašanj zakaj naša zdravstvena blagajna ne more pokriti tovrstnih zdravljenj; saj gre najbrž le za drugi konec istega klopčiča.

Kot večni optimistki so mi v oči stopile druge stvari; kot že rečena omenjena slovenska karakteristika-zaprtost s spremljajočo skeptičnostjo, ki se z leti močno mehča, slovenci pa se odpiramo, ter v javnosti izkazujemo svojo empatijo do pomoči potrebnih mnogo bolj, kot smo to v preteklosti zmogli in znali! Sama to pripisujem dejstvu, da mnogo slovencev, predvsem mlajše generacije, v zadnjih letih močno pridobiva na svetovljanskosti; mladi in družine potujejo mnogo več, kot smo to počeli v moji mladosti, s tem pa si širijo obzorja, ter odpirajo duha. Potovanja in spoznavanja novih kultur človeka spremenijo, ne v negativnem smislu, da bi se z njimi važil, pač pa se mu ob potovanjih odprejo nova obzorja; človek se zave, da se svet ne vrti samo okrog njegove majhne dežele, ampak se ob spoznavanju tujih kultur (ne le znamenitosti) prične odpirati v pozitivnem smislu.

Pomen družinskih vezi v boju z revščino

Sama sem že od nekdaj rada potovala in ko sem sama septembra bila na enem takšnih mini-potovanj po Sarajevu in okolici, nas je obupno dobra vodička (brez heca), ki je bila prava enciklopedija z ogromno popotniškimi izkušnjami, opozorila na nekaj kar ni bilo tako očitno na prvi pogled in turist bi zlahka to prezrl. Namreč kljub svetovljanskosti Sarajeva, Bosna še vedno velja za revno državo. A na ulicah te revščine ni bilo zaznati! Vodička nam je povedala zgodbo zakaj je temu tako; zaradi solidarnosti, ki vlada med člani širše družine. Namreč za tiste najrevnejše mesečne prihranke varčujejo zaposleni v njihovi širši družini. Te prihranke potem mesečno izročijo/pošljejo najrevnejšemu članu družine, da lahko živi človeka dostojno življenje. Kupi si oblačila, morda zbere celo za nujno prevozno sredstvo-avto, ki ga potrebuje. S temi prihranki širša družina v boju proti revščini stori mnogo več, kot to daje prvi vtis. Ne poskrbi za svojega človeka, za katerega revna občina ali država preprosto ne zmoreta, pač pa vse družine skupaj s solidarnostjo za svoje člane, ki so hkrati tudi člani širše družbe, poskrbijo za dvig blaginje v svoji družbi in s tem svoji državi. Kar ne pomeni, da ravno tako ne prihaja do razlik med revnimi in bogatimi, le tistih na pragu revščine je mnogo manj.

Zakaj sem opisala ta primer si lahko vsak interpretira sam, a mi je nekako v utehu, da če se v naši ljubi državi celoten proračun"sesuje," bomo z družbeno solidarnostjo in človeško toplino na kateri smo pričeli dobivati slovenci, vendarle morda poskrbeli drug za drugega. A se nam pri višini davkov, ki jih plačujemo v državno blagajno, to seveda nikakor ne bi smelo zgoditi!

mag. Klementina Sambolič